Simulator barvne slepote

Kako uporabljati simulator barvne slepote

1. Spusti sliko v območje za spuščanje ali klikni nanj in izberi datoteko (JPG, PNG, WebP, GIF …). Lahko tudi klikneš Uporabi vzorčno sliko, da naložiš preskusno tabelo odtenkov in parov barv, ki se zlahka zamenjajo.
2. Izberi Vrsta motnje barvnega vida: Protanopija, Devteranopija, Tritanopija, njune blažje oblike Protanomalija, Devteranomalija in Tritanomalija ali Akromatopsija.
3. Pri treh anomalnih vrstah nastavi Stopnja od 10 % do 90 %.
4. Izberi Pogled: Drug ob drugem prikaže izvirnik in simulirano sliko eno ob drugi; Drsnik jih položi eno čez drugo, tako da lahko mejo razdelitve vlečeš čez sliko.
5. Z gumbom Prenesi simulirano sliko rezultat shraniš kot PNG.

Slika nikoli ne zapusti tvoje naprave: prebere in obdela se v tvojem brskalniku. Zelo velike slike se zmanjšajo na 1600 slikovnih pik na najdaljši stranici, da je simulacija hitra.

Vrste barvne slepote

Normalni barvni vid temelji na treh vrstah čepkov, občutljivih za dolge (L, »rdeča«), srednje (M, »zelena«) in kratke (S, »modra«) valovne dolžine.

• Protanopija in protanomalija: čepki L manjkajo ali so premaknjeni. Rdeče barve so videti temnejše in se zamenjujejo z zelenimi in rjavimi. Približno 1 % moških ima vsako od obeh oblik.
• Devteranopija in devteranomalija: čepki M manjkajo ali so premaknjeni. Devteranomalija je daleč najpogostejša motnja, ki prizadene približno 5 % moških evropskega rodu; rdeča, oranžna, rumena in zelena se težko ločijo.
• Tritanopija in tritanomalija: prizadeti so čepki S. Modra in zelena ter rumena in rožnata se pomešajo. Je redka (precej manj kot 0,1 %) in enako prizadene moške in ženske.
• Akromatopsija (monokromacija paličic): ni delujočih čepkov, zato je svet viden v odtenkih sive, pogosto z občutljivostjo na svetlobo. Prizadene približno 1 osebo na 30 000. Simulacija prikaže samo svetlost slike.

Skupno ima približno 1 moški od 12 in 1 ženska od 200 neko obliko rdeče-zelene motnje barvnega vida.

Kako deluje simulacija

Orodje uporablja fiziološki model avtorjev Machado, Oliveira in Fernandes (2009), »A Physiologically-based Model for Simulation of Color Vision Deficiency«, IEEE Transactions on Visualization and Computer Graphics 15(6). Avtorji so objavili po eno matriko 3 × 3 za vsako motnjo in za vsako stopnjo od 0 do 1 s korakom 0,1; orodje za vrste z »-opijo« uporabi stopnjo 1, za anomalne vrste pa interpolira med objavljenimi koraki.

Te matrike so določene za linearni RGB. Vsaka slikovna pika se zato iz sRGB najprej pretvori v linearno svetlobo, pomnoži z matriko, omeji na dovoljeno območje in znova kodira v sRGB. Neposredna uporaba matrik na vrednostih z gamo, kot to počne veliko hitrih filtrov, naredi rdeče barve preveč temne. Akromatopsija uporablja standardne uteži svetlosti sRGB (0,2126, 0,7152, 0,0722).

Simulacija je približek. Pravi barvni vid se od človeka do človeka razlikuje in zaslon ne more natančno pokazati, kaj zaznava nekdo drug. Uporabi jo za iskanje težav, nato pa, če je mogoče, preveri še z resničnimi uporabniki.

Nasveti za oblikovanje, prijazno barvno slepim

• Nikoli se ne zanašaj samo na barvo: dodaj oznake, ikone, vzorce ali podčrtavanje.
• Za stanja »dobro/slabo« se izogibaj parom rdeča/zelena; modra/oranžna je precej varnejša.
• Med barvami, ki jih je treba ločiti, ohrani izrazito razliko v svetlosti. Preveri jo z možnostjo Akromatopsija: če dve površini izgledata enako sivo, bo marsikdo imel težave.
• Preizkusi grafikone, zemljevide, značke stanja in napake v obrazcih, ne samo fotografij.